Po nekaterih tujih podatkih 2/3 mam ne dosežeta lastnih dojiljskih ciljev. Imam občutek, da veljajo tudi za Slovenijo.
Moje mnenje: ne po lastni krivdi.
Ta »neuspeh« dojenja pa vendar spremlja tudi mnogo krivde (nekaj sem naredila narobe) ali celo sramu (jaz »sem narobe«).
Ni pošteno nosečnici ves čas govoriti, kako je dojenje pomembno, zdravo za dojenčka in mamo, kako naj polno doji ... ji v šoli za starše, če se ta sploh izvaja, dati nekaj bolj ali manj koristnih nasvetov in jo poslati na samostojno pot.
Če rodi v porodnišnici in tam ostane še prve dneve, je včasih dobro podprta z nasvetom in vlivanjem spodbude. Včasih pa z vlivanjem glukoze in adaptiranega mleka v njenega novorojenčka. Po možnosti brez njene vednosti in obveščenega soglasja.
Kako je potem njena krivda?
Po nekaj dneh je večina mamic doma. In večine ne pričaka cela paleta modrih, sočutnih žensk, ki bi ji priskočile v podporo in pomoč. TO bi bila kulturna in tudi biološka norma.
Photo by Janko Ferlič on Unsplash
Rečejo ji, naj veliko počiva, pije in dobro je. Dojenje je naravno!
Emm, kdo pa bo skuhal to hrano in kdo bo se bo ukvarjal s starejšimi otroki ter z obešanjem perila?
Naravno bi bilo tudi, da bi že kot mala deklica v plemenu videla, kako dojijo tvoja mama, tete, sestre. Da bi se dojenja naučila nezavedno, mimogrede in na ženski način – z opazovanjem in intuitivno.
Naval mleka še pride, prve tedne ali cca. 2-3 mesece še gre. Toliko zaloge energije še imamo. Gremo v svoj minus – delamo na svoj kredit. Kaj pa potem?
»Zmanjkuje mi mleka ...«
Si imela čas prvih 40 dni bolj ali manj počivati? Ne. Si kriva sama? Ne.
Če ne podpremo dojenja kot družba, mamam ne uspeva.
Kako si jih drznemo potem obsojati in gledati postrani, ko mešajo prašek in vodo ter hranijo po steklenički?! Pogosto s solzami v očeh in kepo občutka poraza v želodcu.
Obsodbe, krivda, bolečina
In ko to postane norma in morajo same predelati krivdo in občutek neuspeha, se le-ta nemalokrat preobrazi v obsojanje drugih (mam). Seveda, kognitivna disonanca je prevelika. Kako naj v sebi zdržim predstavo, da je dojenje krasno, zdravo in najboljše za mojega otroka IN HKRATI, da jaz nimam mleka, ne znam in ne zmorem dojiti. To je preveč boleče. In ranjeni ljudje ranimo ljudi.
Če ne predelam teh občutkov, obstajata dve precej strupeni možnosti:
a) Kljub hudim izzivom mi uspe dojiti – postanem fanatična zagovornica dojenja in zviška gledam na vse ostale, ki samo pomislijo na možnost dodajanja mlečne formule, dude, cucljev.
b) Druga možnost, ko ne uspe – zagovarjam, da je tudi adaptirano mleko super, saj smo tudi mi na njem zrasli in se zgražam nad svetovalkami za dojenje, festivalom Dojiva se in nad vprašanji: »Ali dojiš?«.
Seveda boli! Ko obsojamo, boli, ko smo obsojane, boli. Iskreno, tudi jaz sem morala predelati svojo bolečino. Tudi jaz sem jokala, ko je sin na dušek spil prvo flaško mleka.
Edina pot je skozi
♡
Skozi sočutje, skozi samosočutje in skozi deljenje svoje krivde in sramu. Ker alternativa je samo še gor, dol ali okoli. A te »bližnjice«, da sem nad ali pod se tako ali tako vrnejo kot nove lekcije v življenju, kajne?
Piši mi, če potrebuješ podporo. Prisluhnem ti, dam možnost da se naješ in odpočiješ.
Vabljena tudi na Festival dojiva se 2021 – online dogodki in prevzem knjižic na 22 lokacijah po Sloveniji - 7. avgusta dopoldan.
Vabljena, če želiš ali ne želiš dojiti.
Vabljena, če si ali nisi dojila.
Vabljena, če kdaj obsojaš doječe mame ali nedoječe mame.
Vabljena!
Sem Asja Samec, poporodna doula. Moje poslanstvo je podpirati mame v poporodnem obdobju v njihovem intenzivno-transformativnem procesu – rojevanja mame. Če želiš mojo strokovno podporo kot pripravo, pomoč ali reintegracijo izkušnje tega obdobja, mi piši. Več o meni in mojem delu najdeš >> tule <<.
Že imaš mojo brezplačno e-knjižico in avdio vizualizacijo?
Naročiš ju >> tule <<
VSEBINA KNJIŽICE
1. Ko se rodi dojenček, se rodi tudi mama
2. Kakšne potrebe ima novorojena mama?
- Čustvene potrebe
- Telesne potrebe
- Praktične potrebe
3. Kaj pa partnerski odnos?
4. Pogoste stiske novorojene mame
5. Kaj in kdo lahko pomaga?
Comments