Porodniška - ko kar naenkrat vse, kar si znala, ne deluje več

Ko vstopimo v obdobje porodniške, se nam življenje v enem samem trenutku obrne na glavo. Če si bila prej organizirana, učinkovita, navajena na rezultate in kontrolni občutek … te zdaj morda preseneča, da nič več ne deluje tako kot prej.

Učiš se popolnoma novega sveta – brez urnikov, brez jasnih pravil, brez potrditve, da si »naredila prav«.Namesto občutka uspeha – solze, dvomi, in tisti tihi glas: “Zakaj meni to ne gre, če bi moralo biti naravno?”

Maskuline veščine, ki nas sprva rešujejo … in potem utrudijo

Večina nas je odrasla v svetu, kjer so bile cenjene maskuline lastnosti: učinkovitost, logika, nadzor, disciplina, dosežki, samozadostnost. Skozi šolanje, izobraževanja in delo smo jih pilile do popolnosti. Postale smo ženske, ki znajo. Ki zmorejo. Ki držijo.

A potem pride dojenček. In z njim življenje, ki ne posluša nobenega urnika. Telo, ki noče “okrevati po načrtu”. Čustva, ki te presenetijo s svojo močjo. Otrok, ki ima svoj ritem, svojo voljo, svoj svet.

Vse tiste veščine, ki so nas prej podpirale, zdaj naenkrat ne pomagajo več.

Ne moreš “oddelati” dojenja.

Ne moreš “obvladati” joka.

Ne moreš “planirati”, kdaj boš spala.

In to zna biti strašljivo. Ker če ne deluje to, kar si znala – potem kaj sploh ostane?

Povratek k ženskemu načinu bivanja

To obdobje – čas porodniške – nas vabi v nekaj popolnoma drugega. V počasnost. Sprejemanje. Intuicijo. Mehkejši način prisotnosti. V sposobnost, da SMO, namesto da delamo.

To niso šibke lastnosti. So pozabljene. So tisti del nas, ki je skozi leta preživet v šolskih klopeh in pisarnah utihnil. In zdaj, ob dojenčku, nas življenje spet uči, kako jih obuditi.

A tega ne moreš vedno sama. Ker to, kar se dogaja, ni individualni izziv – je kolektivna izkušnja.

Potrebujemo skupnost

Če pogledaš v zgodovino, ženske nikoli niso materinstva živele same. Včasih so se zbirale, pomagale, delile delo, hrano, zgodbe, solze. Skupnost žensk je bila naravna opora – energijsko, čustveno, praktično.

Danes pa veliko mamic večino časa preživi samo doma. Partner gre v službo, prijateljice so zaposlene, družina daleč. Vseeno pa pričakujemo od sebe, da bomo same znale, razumele, zmogle, bile v stiku s sabo in hkrati vse obvladale.

In ko ne gre, pomislimo: z mano nekaj ni v redu. Mislimo, da smo edine, ki se tako počutimo. A resnica je, da to doživlja večina mamic. Samo ne govorimo o tem naglas.

Skupnost nas vrača v stik

Ko prideš med druge mame – v varen, sprejemajoč krog – se nekaj v tebi sprosti. Vidiš, da nisi sama. Da druge čutijo podobno. Da si lahko pristna, neurejena, ranljiva – in še vedno dovolj.

Pogovor, pogled, objem, razumevanje – vse to počasi zdravi tisti notranji občutek osamljenosti in “napačnosti”. Skupnost te opomni, da nisi tu, da bi vse znala. Ampak da bi se učila. Da bi rasla. Da bi bila človek.

In ko te drži krog žensk, se lahko spet nasloniš vase. Lažje slišiš svojo intuicijo. Lažje verjameš, da delaš dovolj. Da si dovolj.

Zato sem ustvarila podporno skupino za mame na porodniški – prostor, kjer ne potrebuješ igrati neprebojne ženske. Kjer lahko deliš, poslušaš, dihaš, jočeš ali se smeješ. Kjer te druge mame razumejo, ker so tam, kjer si ti.

Če čutiš, da bi ti takšna skupnost pomagala – lepo povabljena, da se nam pridružiš. 💛

AKTUALNO

21. oktobra ob 9.30-10.30 se srečamo na ZOOMu, kjer si bomo polepšale dopoldan na porodniški. Povedala bom več o ženskih skupnostih in že kar takoj bomo lahko naredile nekaj za izboljšanje svojega počutja.

Več in prijave >>TULE<<.

Foto: Tamara Bizjak

Sem Asja Samec, poporodna doula, mama, psihologinja ... Moje poslanstvo je podpirati mame v poporodnem obdobju v njihovem intenzivno-transformativnem procesu – rojevanja mame. Če želiš mojo strokovno podporo kot pripravo, pomoč ali reintegracijo izkušnje tega obdobja, mi piši. Več o meni in mojem delu najdeš >> tule <<.